JANTARSKA POT
Creško-lošinjsko otočje se je v antični dobi imenovalo s skupnim imenom Apsyrtides, po imenu grškega junaka Apsirta, enega od protagonistov mitološke zgodbe o Argonavtih. Argonavti so prav tu, na zgornjem Jadranu, uspeli pobegniti vztrajnim zasledovalcem, vozeč na ladji Argo zlato runo, ki ga je Jazon odnesel iz Kolhide (na današnji črnomorski obali pod Kavkazom). Jazon je Apsirta, s pomočjo njegove sestre Medeje, pričakal pri creško-lošinjskih otokih, ga premagal, razsekal na kose in jih vrgel v morje in je tako po njem tudi mesto Osor dobilo ime Apsoros.
Starodavna jantarska oziroma argonavtska pot je najstarejša evropska komunikacijska transverzala, ki povezuje sever in jug kontinenta, nastala pa je zaradi trgovanja z jantarjem, ki so ga prinašali z obal Baltskega morja čez evropsko celino do Sredozemlja. Številni arheološki dokazi že iz drugega tisočletja pred Kristusom potrjujejo gibanje kretsko-mikenskih proizvodov na eni in jantarja na drugi strani. Creško-lošinjski arhipelag je bil res pomembna točka na tej poti.
LOŠINJ V ČASU ANTIKE
Vse do rimskih časov so bili Liburni skozi stoletja absolutni vladarji Jadrana in tega otočja. Bili so tudi kasneje najboljši mornarji cele rimske flote, njihove ladje, liburne, pa so postale sinonim za hitre in čvrste ladje rimske mornarice. Liburnijsko »kiklopsko obzidje« je do danes delno ohranjeno v prvotnem obroču osorskega obzidja.
Lošinj je leta 167 pred Kristusom prišel pod rimsko oblast. Osor kot najvažnejše središče je dobil izrazito kozmopolitski karakter. Na predelu med Lošinjem in Cresom je bil že v liburnijskih časih prekopan umeten kanal za prehod ladij. Tako se je skrajšala dolga zaradi kvarnerske burje pogubna morska pot, osorsko pristanišče pa je postalo obvezna točka med plovbo, „ključ zgornjega Jadrana“. Bogato urbanistično-arhitekturno stratigrafijo izpolnjujejo zavzeta raziskovanja starokrščanskih in zgodnje srednjeveških nahajališč v Osorju, sledovi bujnega življenja v antičnih časih pa so vidni povsod na otočju. Najbolj o tem pričajo kilometri suhih zidov v pastoralni pokrajini, ki pričajo o velikem človekovem trudu, s katerim je skozi tisočletja humaniziral to kamnito pokrajino.
PODUK GRŠKEGA IDEALA LEPOTE IN ZDRAVJA ZA NAŠE ČASE
Stari Grki vsekakor niso izgledali kot Polikletov Dorifor, Praksitelov Hermes ali Lizipov Apoksiomen. Kipi, kot je lošinjski atlet, so določili uradne standarde klasične telesne lepote. Apoksiomen nas spominja na temeljne ideale grške kulture življenja, ki izražajo občutke, da sta duša in telo eno, da sta lepota in dobrota v popolnem skladju ter da vsakdo nosi odgovornost za lastno izpopolnjevanje. V palestri oziroma gymnasionu se je grški državljan v vadbi in tekmovanju videl enako kot tudi v teatru, držeč se delfijskega načela: Spoznaj samega sebe.
Apoksiomen je v vsem izvrstna podoba tistega, kar pomeni maksima Mens sana in corpore sano ‒ Zdrav duh v zdravem telesu, ki se navezuje na prepričanje hipokratske medicine, da je bolezen prekinitev harmonije, oziroma da je smisel zdravljenja v poskusu ponovne vzpostavitve človekove celovitosti. Kot se telo izboljšuje v gymnasionu, se povrnitev porušenega ravnotežja duha in telesa najbolje pospešuje in zdravi na kakšnem zdravem, po možnosti ločenem mestu. Prvi korak k ozdravitvi stori bolnik, ko se odpravi na pot v sanatorij. Eden takšnih posvečenih krajev na svetu, kjer se človek lahko utrdi in povrne svoje ravnotežje, je vsekakor Lošinj. In zdi se, da sploh ni slučajno, da se je Apoksiomen, ta novi simbol „Otoka vitalnosti“, na koncu znašel prav tukaj.
Dr. sc. Josip Belamarić, znanstveni svetovalec na Inštitutu za umetnostno zgodovino v Splitu
Save
