»Želadija«, velološinjska bela riba, konzervirana v želatini, je bila v 17. in 18. stoletju zelo cenjena in so jo v Benetkah plačevali z zlatniki. Ker so tedanji predpisi omejevali število ribiških dovoljenj, so ribiči na loteriji žrebali kraje (t. i. »pošte«), na katerih bodo lahko lovili v enem letu, tako da je bil celoleten ulov odvisen predvsem od sreče. Ulov in ves drug ladijski tovor je najprej pregledala pomorska zdravstvena služba, kar je bilo treba plačevati z najboljšimi ribami, ki so na ta način vse do propada beneške republike konec 18. stoletja odhajale v roke osorskim oblastnikom.