Na severovzhodu je mesto odprto, kar omogoča svobodno cirkulacijo morskega zraka. Zdravilne učinke njegovega podnebja so odkrili s pomočjo meteoroloških meritev, ki jih je Ambroz Haračić, profesor Pomorske šole v Malemu Lošinju, objavljal na Dunaju, njegove ugotovitve pa sta podprla tudi avstrijski balneolog in klimatski terapevt Conrad Clar ter znani dunajski zdravnik in univerzitetni profesor Leopold Schröter.
Na osnovi njihovih poročil so Veli in Mali Lošinj leta 1892 razglasili za državni klimatski zdravilišči, kar je bilo jasno priporočilo tedanji medicinski srenji. V tistih letih je Veli Lošinj hitro postal zbirališče aristokracije, ki se ji je pridružilo tudi podjetno in bogato meščanstvo. Gradili, urejevali in odpirali niso le zdravilišč, okrevališč in sanatorijev, temveč tudi hotele, penzione in vile. Vrtoglavi razvoj zdraviliškega turizma je prekinila prva svetovna vojna.
V medvojnem obdobju je italijanska oblast Veli in Mali Lošinj razglasila za zdravilišči za zdrave goste. Zimski zdraviliški turizem se je umaknil poletnemu, kopalnemu turizmu.
